Uroš Ržišnik – Kantavtor

O meni

Bivši rudar iz Kisovca, danes kantavtor, ki rudarske zgodbe preobleče v rock'n'roll.

Rojen in odraščal sem v Kisovcu, rudarskem naselju v srcu Zasavja. Leta sem preživel pod zemljo in doživel trenutke, ki si zaslužijo, da jih sliši svet. Danes te zgodbe prepevam ob kitari – knapuske pesmi v rock'n'roll preobleki, včasih pa se porodi tudi kakšna bolj umirjena balada.

Več kot 20 let že živim na Gorenjskem, ki je obdarjena z res lepo naravo. A srce mi še vedno bije za Zasavje in kumarate iz tistih časov pod zemljo.

Veliko sodelujem s prijateljem Sergejem Škoflancem, ki mi piše rock glasbo, jaz pa dodam besedilo. Odlično se počutim tudi v studiu Mars v Trebnjem pri Andreju Mežanu, ki mi napiše tudi kakšno bolj resno skladbo – tam zadnje čase snemam tudi vokal. Glasbo mi ustvarjata tudi Marko Bezovšek in Goran Jamšek.

Sodelovanje z Luko Groboljškom je prineslo meni najbolj ljubo skladbo Naša knapuska kri, za katero je napisal glasbo in pripravil aranžma. Luka mi pomaga tudi z nasveti iz svojega bogatega glasbenega znanja.

0+ avtorskih besedil

0+ koncertov

0% knapuska kri

Rudarski časi

Zgodba, ki jo je vredno slišati

Uroš je odraščal v Kisovcu s starejšim bratom Tonijem. Oče Zvonko je bil strojni poslovodja v jami Kisovec, mama – iz družine z desetimi otroki – pa frizerka. Ko je bil star komaj 13 let, je oče – takrat star 44 let – nepričakovano umrl za srčnim zastojem. Dan prej sta starša kupila kontejner z namenom, da mama zažene frizersko dejavnost. Žal oče jutra ni dočakal. Mama je kljub šoku takoj prijela za škarje in začela striči, da je preživela družino.

Otroštvo v Kisovcu je bilo skromno, a polno življenja. „Ko smo bili lačni, smo prileteli domov po kos kruha, včasih s čim namazanega, in to je bilo to. Odraščali smo skoraj kot samorastniki." Kot vrstniki je bil aktiven pri nogometu – v prvi pionirski ekipi NK Svobode Kisovec, ki jo je treniral legendarni Leopold Roglič.

Izučil se je za električarja in pri 17 letih stopil v jamo – najprej kopal rove za kable, nato pa kot štromar vzdrževal motorje, stikala in transformatorje globoko pod zemljo. Težka dela, mokri rovi, sto-kilogramska oprema na rokah in nevarnosti, ki so dvakrat na njegovi izmeni terjale tudi življenja.

Po več kot 20 letih na Gorenjskem nostalgija in ponos na knapuske korenine še vedno rasteta. Pesmi so se začele rojevati po petdesetem letu – takrat, ko človek zares začuti, od kod prihaja. „Čez sto, dvesto let bodo ljudje tudi prek moje glasbe in poezije začutili, kako smo nekoč v teh koncih živeli."

Pogovor z Urošem je bil posnet v Rudarskem muzeju v Kisovcu – tam, kjer je nekoč delal tudi njegov oče.